Bilo pa prošlo

Tam nekje leta 1990 sem teden dni preživela na Tenerifu, na južni (suhi in sončni) strani otoka, vsi drugi Slovenci, ki so zapolnili čarter iz Ljubljane pa so bili na severni (mokri in cenejši) strani. Ampak oni so imeli družbo, jaz pa sem bila sama. Rentala sem avto in se teden dni vozila gor in dol po vulkanu in  zahodnem pogorju Anaga, ki je takrat bilo poraslo z lovorikovcem.

Naletela sem v LaLaguni na tržnici na veliko skupino srbskih učiteljev, ki so doma vse prodali in se preselili na Tenerife, tu opravljali najenostavnejša dela, se učili špansko in čakali na  novo državljanstvo v zaničevanju in sovraštvu do Miloševića. Sicer pa je otok bil prazen turistov, na Los Christianos je bila obmorska cesta, ob njej nekaj hotelov in bungalovov (enega takih so dodelili meni), plaže so bile črne kot “biks” – to je bila pasta za čevlje in sinonim za vse črno od Afričanov dalje.

Dandanes je vse drugače. Sedem milijard ljudi in osme pol zaseda vse, kar je na svetu lepega, lazi naokrog v brezupnem iskanju miru in tišine (?) tako se meni zdi, ampak ni nujno, kajti Tenerife slovi kot otok zabav in dogajanj in je prav zato pozidan z ogromnimi hoteli in obložen s peskom iz Sahare na tako uvoženih zlatih plažah.

18 let pozneje sva s sestro izkoristili ameriške prijatelje (njene) v La Laguni in kanadske sorodnike (najine) na Lanzaroteju. Pri obojih sva preživeli po tri intenzivne raziskovalne dni, nato pa se pridružili četici pohodniško navdahnjenih turistov agencije Oskar in preživeli z njimi še tri dni na Tenerifu, nato pa preostanek na pohodih po otoku Gomera.

Kanarcimarec2018

Imeli sva veliko srečo, uleteli sva v skupino, ki je z vodičko, neutrudno in kot gazela hitro Anjo in z nama vred štela le 20 ljudi, ampak tu sta bila tudi dva, ki sta nama bila v vsem kos. Razen v hoji. Tu sta naju prekašala. Sicer pa se je izkazalo, da sta najinih let, da smo hodili na iste šole, imeli iste profesorje in znance iz športa, tabornikov, telovadnih društev in kar je še takrat bilo “v modi”. Na Gomeri smo z vsakega pohoda tako rekoč padli naravnost v oštarijo nasproti hotela in se dvignili nazaj šele, ko res nismo več mogli ne jesti ne piti ne se smejati. Bilo je fantastično in namesto, da bi se na koncu (jaz tukaj in sestra v Brdih) odvajali od hrane, ki je tam na Gomeri res enkratna in pijače – pivo je prav dobro, vino pa, pravi moja Brika, tudi nima napake – se moram odvajati od dolgih večerov polnih duhovitosti in prelepih spominov na mlada leta. Eh, res smo se malo oddaljili od njih, ampak ne preveč.

Za zdaj lahko rečem le hvala Oskarju in Anji, ki je pokazala veliko strpnosti in razumevanja in ki je znala ohranjati dobro voljo utrujenih in spodbujati skoraj že onemogle, da so vsak večer priši do konca, to je do hotela. Njena edina napaka mogoče je bila v tem, da je po pohodu izginila neznano kam. Nekateri jo imajo na sumu, da je na koncu dneva in zgodaj zjutraj še tekla 5K, kot rečejo temu v Ameriki. No, saj je še mlada, odpuščeno ji je.

Doma se po malem že začenjajo  najine priprave na črno Afriko, ampak o tem kdaj drugič.

Ker se hudič vedno skriva v podrobnostih, pride to na vrsto prav kmalu. Kanarci, kot jim je na kratko rekla Anja, skrivajo kar nekaj posebnosti, vrednih pozornosti.